Slovenska Karitas je pripravila posvet o pogojih za vzpostavitev celovite paliativne oskrbe v slovenskem zdravstvenem sistemu ter sodelovanju in vlogi nevladnih organizacij pri tej pomembni nalogi celotne skupnosti.
Posvet je potekal v četrtek, 18. septembra 2025. Posveta se je udeležilo več kot 200 zdravstvenih in socialnih delavcev ter prostovoljcev in strokovnih sodelavcev humanitarnih organizacij. Sodelujoči gosti na posvetu so predstavili trenutno stanje na področju paliativne in hospic oskrbe, poudarili glavne probleme in potrebe pri razvoju paliativne in hospic oskrbe na domu. Iskali so tudi možne odgovore za hitrejši razvoj ter možnosti skupnega sodelovanja za čim boljšo podporo umirajočim in njihovim svojcem.
Na začetku posveta sta udeležence pozdravila Peter Tomažič, generalni tajnik Slovenske karitas in Samira Ališič Kovač, vodja sektorja za uporabnike zdravstvene dejavnosti.
V prvem delu so strokovni prispevek predstavili: Simona Kos, dr. med., spec. družinske medicine v Zdravstvenem domu Kranj, Mateja Rončelj, dipl. m. s., patronažna sestra, v Zdravstvenem domu Ljubljana, dr. Maja Ebert Moltara, dr. med., spec. intern. onkolog., vodja paliativne oskrbe na Onkološkem Inštitutu, predsednica Slovenskega združenja paliativne in hospic oskrbe, državna koordinatorka za razvoj paliativne oskrbe, prof. dr. Bojana Beović, dr. med., spec. infekt., predsednica Zdravniške zbornice Slovenije in dr. Tatjana Rožič, univ. dipl. soc. del., spec. zakonske in družinske terapije, Univerza Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana.
V drugem delu pa je sledila okrogla miza »Sodelovanje in vloga NVO z zdravstvom v paliativni oskrbi ter opolnomočenje svojcev«, ki jo je modelirala Marjana Debevec, novinarka Radia Ognjišče. Na okrogli mizi so sodelovali Urška Končan z Hiše Ljubhospic, Alenka Križnik iz Slovenskega društva Hospic, mag. Helena Zevnik Rozman iz Slovenske karitas, bolnišnični duhovnik dr. Anže Cunk ter dr. Maja Ebert Moltara in dr. Tatjana Rožič.
Na posvetu so se preko prispevkov in okrogle mize oblikovali naslednji zaključki:
Na področju paliativne oskrbe v medicini obstajajo velike sistemske in operativne vrzeli. V Sloveniji je premalo paliativnih timov, ki so zelo obremenjeni in velikokrat delujejo na račun izjemne iniciative zdravnikov in medicinskih sester. Neenakomerno so pokrite različne regije, v nekaterih regijah kot so Notranjska, Bela krajina, Koroška je manj pokritosti in niso v celoti pokrite s paliativnimi timi. Prav tako so vidne razlike kadar gre za neonkološke bolnike, saj se ostale napredujoče neozdravljive bolezni ne umeščajo takoj v paliativno oskrbo. Družinski zdravniki so zelo obremenjeni z rednim delom in pomanjkanjem kadra, zato z velikimi napori izvajajo tudi storitve paliativne oskrbe, kot so pričakovane v paliativni stroki in v akcijskem načrtu.
Soočamo se z pomanjkanjem znanja s področja paliativne oskrbe – kot obvezne vsebine se na medicinski fakulteti uveljavljajo šele v zadnjem obdobju. Že specializirani zdravniki morajo ta znanja dodatno pridobiti naknadno, kar zahteva dodaten čas in obseg izobraževanj.
Zgodnja paliativna oskrba in pogovor z bolniki in svojci je izjemnega pomena. Poudarjena je bila nujnost zgodnje komunikacije, ki je temelj paliativne oskrbe. To zajema pogovor o bolezni, njenih posledicah, poteku zdravljenja, o možnostih lajšanja težav, odločitvah glede oživljanja, morebitnih željah, ki bi jih človek še želel uresničiti, dokler mu zdravje to omogoča, reševanju nedorečenih osebnih zadev in razdelitvi vlog bližnjih in svojcev. Pogovor se ponavadi organizira kot družinski sestanek na pobudo osebnega zdravnika.
Paliativna oskrba zahteva celostni pristop do človeka in svojcev. Če je s strani medicine dobro pokrito razreševanje in lajšanje simptomov, tako da je mogoča zadovoljiva kvaliteta življenja z neprijetnimi simptomi in bolečinami, pa se pojavljajo večje stiske tudi na duševnem, socialnem in duhovnem področju. Vse sodelujoče stroke (poleg medicine še zdravstvena nega, socialno delo, psihologija idr.) morajo nujno poznati osnove paliativne in hospic oskrbe, da lahko čim bolj celovito pristopijo k bolniku v paliativni oskrbi ali najdejo primerno podporo za bolnika in svojce.
Sodelovanje in povezovanje je edina možna pot naprej. Pred slovensko družbo je zahtevna naloga, saj vsako leto umre več kot 20.000 ljudi. Zaupanje in sodelovanje med strokovnjaki, službami, civilno družbo, skupnostjo in nevladnimi organizacijami, redna srečanja ter vključevanje prostovoljcev so ključni, saj lahko ti pogosto nudijo čas, toplino in srčnost ter dodatno podporo zdravstvenemu sistemu in družinam, ki izgubljajo bližnjega. Predvsem z velikim zavedanjem, da se ljudje večinoma želijo posloviti od življenja v domačem okolju in z dostojno podporo.
Misli in ugotovitev je bilo zelo veliko in zagotovo bodo pozitivno odmevale pri udeležencih posveta. Povabili smo jih, naj spoznanja ponesejo v svoje skupnosti, med svoje svojce, v svoje družine.
Peter Tomažič
generalni tajnik Slovenske karitas
